En izmed načinov doseganja kar se da natančnega prikazovanja oglasov so različne možnosti ujemanja ključnih besed. Vedno znova me pa preseneča, da se mehanizem dodajanja negativnih ključnih besed tako malo uporablja. Negativne ključne besede lahko namreč zožijo prikazovanje oglasov na najustreznejše uporabnike, znižajo ceno na klik in posledično povečajo donosnost.

V praksi mehanizem negativnega ujemanja ključnih besed deluje tako, da prepreči prikazovanje oglasov ob neustreznih različicah ključnih besed. Recimo, da neka športna trgovina prodaja kolesa. V svoji oglasni skupini uporabljajo ključno besedo kolesa. V tem primeru se oglasi prikazujejo tudi za poizvedbo rabljena kolesa, kar pa ni smiselno, ker trgovina prodaja samo nova. Zato na seznam ključnih besed dodamo ključno besedno rabljena z negativnim ujemanjem. Tako se oglasi ne prikazujejo več uporabnikom, ki niso potenciali kupci.

Ključne besede lahko domislimo sami, ali si pomagamo z orodjem Keyword tool.  V njem določimo jezik in državo naših uporabnikov, vpišemo naš seznam ključnih besed in določimo, da želimo negativni tip ujemanja. Tako nam sistem ponudi relevantne negativne ključne besede, ki jih nato sami izberemo in uvrstimo na seznam neke oglasne skupine ali kar celotne kampanje.

S premišljenim dodajanjem negativnih ključnih besed tako oglase prikazujemo samo uporabnikom, za katere so relevantni in s tem dosežemo bolj kakovosten obisk.

Orodje omogoča hitro načrtovanje oglaševalskih akcij na spletu, ki lahko vključujejo kontekstualne besedilne oglase in spletne pasice v raznih formatih. Določiti je mogoče osnovne demografske parametre: spol, starost, izobrazbo in dohodek. Nato Google Adplanner izpljune seznam spletnih mest za katere meni, da jih obiskuje naša ciljna skupina.

Njegovo mnenje je natančneje izraženo v composition indeksu, ki pove kakšen delež uporabnikov naše ciljne skupine iz neke države je na posamezni strani. Za vsako spletno mestu imamo na voljo tudi podatke o različnih obiskovalcih, dosegu na ravni države, številu ogledanih strani. Dodatno pa za spletna mesta vključena v Googlovo vsebinsko mrežo še možni formati oglasov in pričakovano številu prikazov oglasov na dan.

Občutek imam, kot bi pri Googlu združili načrtovalec za placement kampanje v Adwordsih in Trends, ki so ga nedavno nadgradili, da prikazuje tudi podatke o obiskanosti spletnih mest. Nasploh se postavlja vprašanje o tem iz kje Google pridobiva te podatke. Nekaj jih dobi iz podatkov o številu poizvedb na svojem iskalniku, nekaj iz Google Analytics programa za anonimno izmenjavo podatkov, nekaj pa iz panelnih raziskav uporabnikov. Ne zanikajo pa tudi uporabe podatkov iz Google Toolbara, kot piše Danny Sullivan. Če se vam to zdi sporno ali ne, pa povejte sami.

Google Adplanner ima nekaj bistveno večjih pomanjkljivosti. Najbolj očitna je, da oglasov dejansko sploh ni mogoče neposredno zakupiti. Niti na spletnih mestih, ki so vključena v Googlovo vsebinsko mrežo. Pripravljen medijski načrt je sicer mogoče izvoziti v več različnih formatih, ampak udejaniti pa ne. Naslednja pomanjkljivost je, da za obskurne države kot je Slovenija praktično ni uporaben. Na voljo je namreč premalo podatkov in spletnih mest, da bi jih bilo mogoče učinkovito segmentirati.

Tretja pomanjkljivost je pravzaprav samo načelo uporabe demografske segmentacije in prenašanja paradigme zakupa medijskega prostora na splet. A res lahko zgolj z nekaj najbolj osnovnimi parametri demografije uspemo zaobjeti svojo ciljno skupino?  Imam občutek, da so uporabniki na spletu malo preveč izmuzljivi, da bi jih bilo mogoče tako enostavno razporejati v predalčke. Tu nam sicer orodje pomaga s tem, da lahko sami določimo nekaj spletnih mest, za katere menimo, da jih obiskuje naša ciljna skupina, kar nato upošteva za doseganje bolj relevantnega izbora.

Podobno mi tudi pojem zakupa medijskega prostora na spletu dela preglavice, ker ne upošteva aktivne vloge uporabnika. Po drugi strani pa je serviranje benerjev uporabnikom, za katere lahko vsaj predvidevamo, da bodo relevantni vseeno korak naprej. Morda pa je Google Adplanner tudi znak, da Googlu ni uspel preboj z načeli, ki jih je uveljavil s sitemom Adwords tudi v klasične medije in da zaenkrat raje ne bo tolkel z glavo skozi zid.

Obstaja več načinov za ustvarjanje stran napake 404 po meri, razlago pa raje prepustim: napotki za posamezne vrste serverjev, napotki za Wordpress. Je pa za tovrstno urejanje potrebno imeti zadovoljivo stopnjo administratorskih pravic za server, kjer gostuje naše spletno mesto.

Najpogostejši razlogi zakaj se uporabnik znajde na strani napake 404 so trije: napačno vtipkan url ali zastarel bookmark/favourite, zastarela povezava v rezultatih poizvedbe na iskalniku, nedelujoča povezava znotraj spletnega mesta.

Ne glede na razlog naj stran napake 404 uporabniku pove na katerem spletnem mestu se je znašel, verjeten razlog zakaj je tam in predvsem kam lahko gre po informacije oziroma vsebino, ki jo potreboval. Cilj je namreč uporabnika zadržati na spletnem mestu in preprečiti, da zaradi napake 404 ne odide.

Da bi to dosegli je za začetek smiselno vizualno poenotiti stran napake 404 s splošno vizualno podobo spletnega mesta. Nato lahko prilagodimo besedilo v katerem po možnosti sploh ne uporabimo fraze napaka 404. Uporabniku raje na prijazen in jedrnat način povemo kje in zakaj je ter ga preusmerimo na vstopno stran spletnega mesta.

Zelo priporočljivo je vključiti tudi povezavo na kazalo vsebin na spletnem mestu in polje internega iskalnika. Pri sestavi strani se držimo načela manj je več, ker se bo tako lahko uporabnik lažje in hitreje rešil iz 404 slepe ulice. Prav tako ni priporočljivo vključiti običajne navigacije, ker se hitro lahko zgodi zaostanek pri vzdrževanju in posledično nove nedelujoče povezave.

Za konec lahko postorimo še dve stvari: poskrbimo, da stran napake 404 iskalniki ne poindeksirajo (ali v robots.txt datoteki, ali z namensko meta oznako) ter spremljamo v kolikšen delež obiskov je bila vključena stran napake 404. Nekatere rešitve za spletno analitiko take podatke že vključujejo, Google Analytics v osnovi sicer ne, ampak ga v to ni problem prepričati.

Uporaba lastne prilagojene strani z napako 404 ni slaba poteza, sploh če pomislimo, da nas nič ne stane, da ne potrebuje vzdrževanja in da ohranja možnost, da se bodo obiskovalci pretvorili v stranke.

Flash lahko precej pripomore k dobremu izgledu, všečnosti in tudi uporabniški izkušnji. A z vidika optimizacije za iskalnike je bil vedno nekoliko odrivan, ker ga iskalniki ne znajo prebirati in tako indeksirati vsebine spletnega mesta. Glede na veliko vlogo, ki jo vsebina ima kot en izmed dejavnikov razvrščanja, pa je flash pomenil slabo popotnico za dobro uvrstitev na seznamu zadetkov.

Googlebot naj bi bil sedaj sposoben indeksirati besedilne vsebine in prepoznavati url naslove v swf datotekah vseh tipov. To dosega s pomočjo algoritma, ki simulira obisk uporabnika in se sprehodi čez vse gumbe in menije. Kmalu naj bi podobno omogočal tudi Yahoo in ni vrag, da ostali ne bodo sledili. Vse se dogaja v sodelovanju z Adobom, s čimer si verjetno zagotavlja še dodaten korak prednosti pred Silvelight platformo.

Še vedno pa obstajajo pomankljivosti: Google ni sposoben indeksirati strani, ki zaženejo flash preko JavaScripta, trenutno Google ne dojema datotek (npr. html), ki jih dodatno naloži flash kot del istega spletnega mesta, nenazadnje pa mu težave povzročajo posebne pisave (npr. arabska).

Nenavadno je tudi to, da priporoča naj za dele besedila za katere nočemo, da so indeksirane, uporabimo kar sliko. Taka priporočila se mi zdijo za katerikoli iskalnik herezija! Pa tudi če pomislim na dostopnost vsebin, bi težko rekel, da Google dela slepim uslugo.

Skratka, korak se mi definitivno zdi v pravo smer, verjetno bo pa potrebno še malo počakati preden bomo lahko razglasili končno zmago. Na flash spletnih mestih bo zanimivo preveriti ali se bo v naslednjih tednih delež obiska iz iskalnikov kaj povečal; poročajte.

Predavanja so sedaj že mimo, lahko pa še ujamete zaključni žur.

P.S.

Ni mi uspelo vgenzditi Slideshara, tako da zaenkrat samo povezava nanj - Mala šola za optimizacijo iskalnikov na blogih.

Če pa je Analytics profil spletnega mesta del računa na drugačnem Google accountu se stvari zakomplicirajo. Predvidena je tudi varianta v primeru, da nista, ampak prepogosto odpove.

Vse kar preostane nato je ustvariti nov ločen Analytics račun, kar sicer reši problem s povezavo z Adwordsom, ampak pomeni prelom v zbiranju podatkov na starem Analytics računu. Rešitev, ki je v taki situaciji najmanj slaba je zbirati podatke še naprej v starem računu in hkrati v novem.

To je mogoče narediti s prilagoditvijo tracking kode, ki je implementirana na spletno mesto. Kot je vidno na primeru spodaj jo prilagodimo tako, da pošilja podatke na dva računa hkrati. Poimenovanje parametrov firstTracker in secondTracker je poljubno in ga lahko spremenimo.

Tako ostane koza cela in je volk vseeno sit. Adwords lahko namreč brez težav povežemo s samostojnim novim Analytics računom in imamo tako bolj podrobne informacije o kakovosti obiska, podatke pa kontinuirano zbiramo tudi na starem, kar nam omogoča časovne primerjave za nazaj.

Sem pa en izmed tistih, ki si veliko lažje zapomni obraz človeka, kot njegovo ime. Za vse tiste, ki imate dober vizualni spomin, je morda rešitev Passclicks. Funkcionalnost nadomesti besedilno z vizualnim geslom. Uporabnik enostavno klika na izbrane točke na sliki v določenem zaporedju. Težje je razložiti, kot poskusiti.

Zadevo je razvil Erik iz Mininova Labs, ki jih sicer ne poznam. A mojem mnenju rešitev predstavlja zanimivo alternativo besedilnim geslom, še zlasti z vidika uporabniške izkušnje. Pri tem je zanimivo, da večina uporabnikov klika na podobne točke - označena so z rdečo na testnem primeru, ki ga navajajo.

Zadeva je šla dobro, pravzaprav še predobro. Kmalu so lastniki spletnih strani začeli z oznakami manipulirati in posledično se je relevantnost zadetkov precej zmanjšala.* Danes iskalniki pri razvrščanju iskalnih rezultatov metapodatkov skorajda ne upoštevajo. Zakaj se torej ukvarjati z njimi?

Zelo velika verjetnost je, zlasti na Googlu, da bo besedilo, ki se izpiše ob rezultatu iskanja o vaši spletni strani, prav tisto vpisano v meta oznako za opis <meta name=”description”>. Besedilo ob zadetku lahko drastično vpliva na to ali bo uporabnik na zadetek tudi kliknil in s tem prišel na vaše spletno mesto ali ne.

S tega vidika zato ne vidim nobene razlike med organskimi in plačanimi zadetki na iskalnikih. Če se pri plačanih na vse pretege trudimo v 75 znakih prepričati uporabnika, naj klikne na naš oglas, zakaj ne bi enako delali pri neplačanih in pisali meta opis kot oglas?

 
Pri pisanju meta opisov se je smiselno držati nekaj dobrih praks:

- Za vsako posamezno stran spletnega mesta napisati specifičen in
   relevanten opis.
- Jasno izpostaviti konkurenčne prednosti naše storitve ali produkta.
- Smiselno uporabiti ključne besede, za katere optimiziramo posamezno stran.
- Nagovor prilagoditi ciljni skupini
- Ne pretiravati z dolžino – nekje do 150 znakov naj bi bilo optimalno.
- Dodati tudi ključne podatke – npr. telefonsko številko podjetja.

Z ustrezno napisanimi meta opisi lahko ustvarimo ključno prednost pred ostalimi spletnimi mesti, ki se pojavijo na seznamu zadetkov. Zato je gotovo smiselno posvetiti nekaj časa pisanju dobrih meta opisov.

*
No prav na tej vrzeli je se začel vzpon Googla, ki je za razliko od ostalih rezultate poizvedb razvrščal z algoritmom, ki se ni zanašal neposredno na lastnike spletnih mest, ampak na tretjo stran: skoraj največji pomen je in še vedno daje zunanjim povezavam na spletno mesto. S tem je bistveno izboljšal relevantnost zadetkov v primerjavi s takratnimi konkurenti.

Ok, Innovatiff očitno išče razvijalce, kar je legitimno. Ni pa legitimno, da za prikazovanje svojih oglasov zakupuje ključno besedo Renderspace. Če zadevo prenesemo na globalno raven, bi bilo to nekako tako, kot če bi Pepsi zakupil ključno besedo Coca Cola.

Omenjeni primer je prvi tip nelojalne uporabe blagovnih zaščitenih imen. Torej uporaba tujega zaščitenega tržnega imena kot ključne besede za sprožanje lastnega oglasa. To lahko pomeni tudi izkoriščanje konkurentovih naporov vloženih v trženje. Druga možnost je uporaba zaščitenega tržnega imena v besedilu oglasa. Tretja možnost pa je kombinacija prvih dveh, s čimer se poskuša ustvarjati zmedo pri uporabnikih v upanju, da bodo povezali konkurentovo blagovno ime z lastnim.

Glavna težava pri nelojalni uporabi zaščitenih tržnih znamk v okviru kontekstualnih besedilnih povezav je nedorečenost pravil igre, saj je to v pravnem smislu sivo področje. Dodatno pa situacijo zapleta stališče iskalnikov, ki se z izjemo drugega primera otepajo odgovornosti in jo prenašajo na lastnika zaščitenega tržnega imena z argumentom, da sami ne kršijo zakonodaje in da sistem zlorabljajo oglaševalci sami. Problematika je torej prepuščena vesti vsakega posameznega oglaševalca.

Omenjen primer me je torej predvsem zmotil, ker Innovatif spoštujem in mislim, da mu take prakse ne pritičejo. Spletna agencija bi vendarle morala biti zgled dobrih, ne slabih praks. Res je, da ni vedno lahko, ampak pri takih stvareh je relativno jasno.

S tem, ko nekdo zakupi ključno besedo konkurenta pove, da uporabnika in iskalniškega okolja ne razume, saj mu vsiljuje nekaj kar ni iskal in kar ne potrebuje. Vsiljenih tržnih sporočil pa je že več kot preveč na klasičnih medijih. Tako zlorabljati trženje na iskalnikih je torej nesmisel in pomeni zanikanje edinstvenega potenciala, ki ga to ima z vidika preseganja množične vsiljene komunikacije, ki smo jo že tako preveč vajeni na klasičnih medijih.

Lastno spletno prisotnost je potrebno skbrno negovati in vidik iskalnikov ni nekaj, kar bi si lahko privoščili zanemariti.

Vendar je ugotoviti, kaj bi bilo potrebno spremeniti oziroma popraviti, da bi spletno mesto delalo hitreje, vsaj za uporabnike nevešče programiranja, kakršen sem tudi sam, lahko prezahtevna naloga. Ena izmed elegantnih rešitev kako se takim mukam izogniti je kombinacija dveh dodatkov za Firefox. Prvi je Firebug, drugi pa Yslow.

Firebug omogoča hipen dostop do vseh potrebnih informacij o kodiranju in zgradbi spletnega mesta neposredno med brskanjem. Posebej se mi je prikupila Inspect funkcija s katero se za vsak element spletnega mesta, ki je trenutno pod miškinim kurzorjem poudarjeno izpiše koda. Precej uporabna tudi kadar je potrebno hitro pogledati za malomarnostmi v kodi z vidika optimizacije v iskalnikih.

A kadar integriramo v Firebug še Yslow se podatki na razpolago še povečajo. Yslow samodejno analizira in oceni dejavnike hitrosti delovanja spletnega mesta na skali od A do F. Hkrati pa še pri vsakemu opozori, kaj je narobe in svetuje kako posamzeno zadevo popraviti. Če razlaga ni dovolj je na voljo še obširnejša v help zavihku.

Skratka spletno mesto ne deluje nikoli dovolj hitro,  s kombinacijo obeh orodij bo mogoče malo hitreje.